Veste za koga, ki bi ga med javnim nastopom pojedel lev?
Včasih komaj lahko verjamem statistikam, ki pravijo, da je javno nastopanje za večino ljudi eno najbolj stresnih doživetij. Nekateri celo pravijo, da jim je lažje ležati v krsti, kot imeti poslovilni govor na pogrebu…
Ampak zakaj vendar?! Kaj hudega pa se človeku ob nastopanju sploh lahko zgodi?!
Pravzaprav je vse v naših prepričanjih. Eno zelo zmotnih, zelo razširjenih in zelo globoko vsajenih je, da je večino ljudi strah javnega nastopanja. Toliko lahko o tem beremo, slišimo, da smo tudi sami začeli to verjeti. Tudi če nas samih ni prav nič strah. To je eno tistih posplošenih prepričanj, ki bi ga lahko primerjali npr. s tem, da smo vse ženske slabe voznice. Ali da so Italijani mehkužni. Ali da so Ukrajinke dobre mrhe… NIKDAR ni vseh ljudi strah, vsi Italijani niso mamini sinčki, veliko žensk zna zelo dobro voziti, tudi velike avtomobile in tovornjake in traktorje in avtobuse in ladje in le nekaj Ukrajink je, ki so res dobre mrhe.
A prepričanja so kot virus v nas. Skočijo na plano ravno takrat, ko jih človek najmanj potrebuje. Kot da samo čakajo na primeren trenutek in potem si rečemo, saj sem vedela, da bo tako… Ker smo tako pač naučeni.
In zakaj vendar je tako zelo drugače, če se pogovarjamo in nekaj razlagamo enemu ali dvema človekoma, kot pa če jih je nekaj več? V čem je razlika? Zgolj v tem, da moramo namesto enemu, izmenoma gledati v oči večim. Vse ostalo je skoraj enako. Če upoštevamo pravila dobre komunikacije, ki veljajo za pogovor z enim, ne moremo kaj dosti zgrešiti.
Naslednje zelo zmotno prepričanje je tudi, da publika od nas zahteva popolnost. Ah, dajte no, kdo pa je popoln? Mislite, da jaz, ki imam za seboj 25 let nastopanja, ne ustrelim kozla? Seveda ga, včasih takšnega, da mi gre kar na smeh. A napake nas delajo človeške, dostopne in resnične. Kdo pa si sploh želi biti v družbi s popolnežem? Ki vedno vse ve, vse zna, je nad vsemi, skoraj božanski? Nihče, ker se ob takem človeku ne moremo počutiti dobro. Zato, ker nas spominja na vse tisto, česar mi nimamo, ali kaj vse nismo, ne znamo… Pa mislite, da tak popolnež zares obstaja? Dvomim. Poglejte mu malo globlje v oči in videli boste strah in trepet pred tem, da bi ga kdo razkrinkal in ugotovil, da ni tako zelo “nad”. Je pa v takšnih ljudeh največkrat veliko bojazni, da ne bodo sprejeti, zato se tudi tako trudijo biti popolni…
Kaj pa publika v resnici pričakuje od nas? Popolnosti torej ne, to smo že ugotovili. Pričakuje iskrenost. Zelo preprosto, a najtežje. Strah nas je biti iskren, ker domnevamo, da to ni dovolj. Da moramo pokazati več. Da se je potrebno na smrt truditi. Ampak publika želi samo občutiti našo odprtost, naše sporočilo, ki ga prinašamo in bolj ko bo avtentično, bolj bo sprejeto. Ne glede na kopico napak, ki jih bomo tem naredili. Zato se še ta trenutek prenehajte tako zelo truditi…
Velikokrat nas je strah, da bo kdo iz občinstva zastavil vprašanje, na katerega ne bomo imeli odgovora. Ali res verjamete, da vaši poslušalci mislijo, da ste hodeča enciklopedija? Seveda, osnove tematike, o kateri govorite, morate obvladati. Verjetno niti ne bi predavali vi, če ne bi ničesar znali. Ampak… vsega pač ne morete vedeti. Nad vami so nadrejeni, ki imajo morda več odgovorov, kdaj pa kdaj se česa pač ne moremo spomniti, o nečem nimamo dovolj podatkov… Tisoč razlogov je, ki nam govorijo v prid in najslabše je, če se začnemo izmotavati ter govoriti tja v en dan. Zakaj enostavno ne priznamo, da tega pač ne vemo. Da se bomo pozanimali in odgovorili v najkrajšem času. Iskrenost, iskrenost, iskrenost.
Ko nam gre na odru ali pred mikrofonom vse narobe, je dobro to kar priznati. Z nasmeškom in malce humorja. Naše občinstvo si želi, da bi nam uspelo. In “trpi” z nami. Bolj ko bomo na takšen način povezani, lažje bo šlo naprej. Nasmešek je čudežen, dvigne naše notranje razpoloženje in razpoloženje občinstva. Zmotno je prepričanje, da moramo biti smrtno resni, če želimo biti strokovni. Kdo pa si želi poslušati takšnega zategnjenega govorca? Kaj ni mnogo lepše resne in strokovne tematike, podajati z nasmeškom, morda malce humorja, češ, če so že teme tako toge, vsaj mi ne bomo… Pa bomo spet vdihnili svojemu nastopu nekaj človečnosti…
Upam, da so se vsaj nekatera vaših zmotnih prepričanj nekoliko omajala. Javni nastop sploh ni tak bav bav. Tudi za vas ne, zato le prevetrite svoje vzorce in jih zamenjajte-to se da!
Saša Einsiedler – Heliopolis.si
Saša je televizijska in radijska voditeljica,komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka in coach. Nasvete s področja poslovne komunikacije in javnega nastopanja vam približa skozi zanimive zgodbe, primere iz prakse ter humorne pripovedi.
