Mala dejanja spreminjajo prihodnost otrok
Andrej Mertelj je ustanovitelj in solastnik Skupine Datalab, predsednik upravnega odbora ter neizvršni direktor uspešnega podjetja, ki se zaveda odgovornosti, ki jih imajo družbeno odgovorna podjetja. Kot skrben oče čuti veliko naklonjenost podpori projektom, ki so namenjeni otrokom. Njegovo mnenje je, da šteje vsako dejanje, vsak evro, vsaka iniciativa, četudi s tem vplivamo le na enega otroka, v duhu njegove lepše in svetlejše prihodnosti ter brezskrbnega otroštva.
Kako bi svojemu otroku razložili, kaj je filantropija in zakaj ima močan vpliv na prihodnost?
Verjetno vsak otrok, preden ga pokvarimo okolica in starši, pozna pomen dobrega, ima empatijo do ljudi in živali okoli njega. Moja hčer še prav posebej izrazito, tako da je moja vloga pri vzgoji lahka, saj samo spodbujam in razlagam svet. Prva srečanja s filantropijo so bila z ljubljanskimi klošarji, ko me je vprašala zakaj prosijo za denar. Razložil sem ji, da so se znašli na ulici iz različnih razlogov: eni zaradi spleta nesrečnih okoliščin, drugi zaradi lastnih odločitev in dejanj. Od tedaj je šel drobiž iz parkirne hiše običajno za Kralje ulice do trenutka, ko sva srečala res neprijetnega narkomana, ki nama je opisoval početja raznoraznih stvari s sorodstvom. Precej dobro sem mu jih napel, hčer pa opažam da sedaj precej dobro pogleda, komu da drobiž. Ker sem aktiven filantrop – tako osebno kot s podporo prek vrednot podjetja – ji povem, da smo omogočili neko prireditev, neko tekmovanje in precejkrat mi reče, da pojdiva pogledat. Hočem ji pokazati, da filantropija ni nek hobi, ki bi se ga šel človek kot dopolnitev ali obliž izpraznjenemu življenju temveč nekaj, kar moramo tvorno živeti vsak dan in pomagati tam kjer je naša moč največja.
Glede razumevanja vpliva filantropije na prihodnost pa naj odgovorim z njenim vprašanjem zgoraj opisanem srečanju »oči, zakaj dajejo ljudje denar klošarjem?« in mojim odgovorom »Si res lahko srečna, ko vidiš da ob tebi človek trpi?«. Makroekonomske in politične vidike, zakaj je sočutje in pomoč družbeno koristna, deloma celo egoistična, pa ji razložim ko bo malo starejša.
Kakšne izkušnje imate s podporo projektom, ki pomagajo otrokom do lepšega življenja?
V preteklih letih smo namenili več kot šestdeset tisoč evrov izključno filantropskim projektom za otroke. Če izpostavim nekaj primerov: podrli smo delovanje Doma Malči Beličeve, kjer otrokom omogočimo brezskrbne počitnice, projekt First Lego League Slovenia, ki je mednarodni interdisciplinarni raziskovalni program, ki motivira mlade za raziskovanje, robotiko, učenje, eksperimentiranje, skupinsko in sodelovalno delo, podpiramo različne fundacije, društva, študente, mlade športnike, otrokom doniramo računalnike.
Posebna skrb so otroci podjetja: vsako leto imamo Božičkovo predstavo na kateri obdarimo otroke s puloverji in bonom za igrače, dvakrat letno imamo v vseh državah »Bring your Kid to Work« dan ko otroci popoldne pridejo v podjetje, jim pokažemo kaj starši delamo in jim pripravimo pester spremljevalni program. Pripravljamo kreativno-izobraževalne dogodke za otroke naših zaposlenih. Razmišljamo, kako bi jih vpeli tudi v kak karitativni ali filantropski dogodek.
Izkušnje: tisoči drobnih iskric in toplih občutkov; običajno presenetljivo gladka organizacija sodelovanja in za Slovence neobičajno iskanje konsenza; občutek dobrega dela, ki se širi po celotnem podjetju in vpliva na delovno klimo.
Od kod izhaja vaša želja in čut, da tako intenzivno podpirate društva in posameznike potrebne pomoči.
Osnovna človeška spodobnost in hvaležnost za to kar mi življenje nudi? Iz vzgoje staršev in babice Lidije? Zavedanje, da moraš sejati če želiš žeti in da iz nič nastane le nič? Iz življenjskih izkušenj in množice padcev in pobiranj?
Verjetno iz vsega tega. Če nisi popolnoma slep za druge in egoistično zaljubljen vase potem opaziš svet v katerem živiš. In če le malo čutiš, se te dotakne.
Ali čutite, da je filantropsko delo vaša obveza, dolžnost ali osebna odločitev?
Obveza zaradi tega, ker sem privilegiran z denarjem, močjo in vplivom. Dolžnost zaradi etike in morale, ki sta temeljni podstati mene kot posameznika in bitja. In vsakokratna odločitev ali pomagati prav tu in koliko.
Bi lahko izpostavili kakšno zgodbo, ki vas je še posebno ganila?
Definitivno Malči Beličeva. Začutiti srečo in hvaležnost otrok, ki so lahko vsi skupaj šli za teden dni na morje je dogodek, ki se težko meri s še čim v življenju.
Kaj bi sporočili drugim podjetnikom, ki bi se želeli aktivirati na tem področju pa do sedaj niso razmišljali v tej smeri?
Mislim da večina podjetnikov zelo močno pomaga družbi v kateri živi. Skoraj ne poznam podjetnika, za katerega bi rekel, da svojemu dobremu zaposlenemu v težkih življenjskih situacijah ne bi priskočil na pomoč z denarjem, prilagojenim delovnim časom ali drugim. Tudi če nimamo v podjetjih nekih posebnih programov potem pomagamo sporadično: 100 € temu, 50 € drugemu…. Delujemo že na mikro nivoju – kjer se nas običajno ne opazi. Večja podjetja si lahko privoščijo odmevnejše akcije, ki pa so običajno že dobro marketinško izkoriščene.
Kaj bi sporočil drugim: delaj tam kjer lahko, to kar lahko, toliko kot lahko. Pomagati sodelavčevi družini šteje ravno tako kot vseslovenska akcija. Pa ne pozabiti, da je primarni cilj podjetja še vedno preživetje in dobiček – kdor nima, težko pomaga.
